Kako se je začelo…

No takole…začelo se verjetno že v maternici ali pa že takrat ko sem vstopil v to telo. Da se bom rodil tej in tej družini, imel te in te prijatelje, imel take in drugačne izkušnje…in se šolal v tisti gimnaziji. Začelo pa se je z nesrečno ljubeznijo, vstopom v bend kot vokal in usodno logiko kitarista – “Ja, če si vokal morš pisat besedila…” In sem jih. O ljubezni in svetu in pač vsem kar se je takrat dogajalo tako v njem kot v moji glavi, srcu, kozmičnem telesu, itn. Jaz sem pisal, pel (no, bolj kričal po pankovsko), band je razpadel, želja po pisanju, pesnjenju pa je ostala…in se nadaljevala do danes.

Vendar pa je ta želja po izražanju ščasoma dobila svojo pravo pravcato osebno željo – biti izražena tudi sama. Taka je narava pesmi – biti, brana, poslušana, oblikovana, skratka izražena. In tako, čeprav ne vem kako, sem srečal njo. Ki je s prijateljico delila zvezek, nekakšen dnevnik za dva. In ideja ni se zdela slaba in predlagala, da poskusiva. In sva. Bila je lepa dogodivščina, ki se ohranila je skozi vsa leta šolanja🙂 Na začetku, le pesmi so krasile črte najinih strani, a kmalu, osebnoizpovedni eseji so krepili najine vezi, ki so plašno kukale izza platnic in spremljale čudna pota in vijuge najinih desnic. In postala sva prijatelja. In zvezek je postal popotnik. Včasih jo pričakal je na šolski klopi, včasih na hodniku iz rok v dlan, včasih z njeno zgodbo, včasih z mojo, obsijan včasih z novim, svetlim soncem, včasih neprespan. Včasih s zarotniškim mežikom sla, včasih v vrvežu med malico in ostankom sendviča. In pogosto je bilo tako, ker sva papirju vse povedala, da za naju ni besed ostalo, ker sva, pravzaprav že vse izvedela. Poznala vse sva kar se je pripetilo in tako je vsa ljubezen ostajala v skrivnih tišinah srca.

No, ker je pa se je šolanje zanjo zaključilo leto prej kot zame (nisem bil preveč priden učenec:) so skupna pota rahlo zbledela, niso pa izginila. Razen občasnih srečanj v Ljubljani kamor sva hodila na faks, je dolgo časa nisem videl. Do tistega večera na Trnfestu, ko mi je stopila na pot, ko sem hotu it po per. In takrat se je vsa tista neizgovorjena ljubezen zbrala v mojih očeh in odsevala v njenih. In spoznal sem, da jo ljubim. Njo, prav Njo in nobene druge. Seveda ji, sramežljiv in prestrašen tega nisem povedal naravnost in sem ji poslal pismo na katerega sicer ni bilo odziva, a neverjetno močan občutek v srcu mi ni dal miru in čeprav dostikrat podvomim vanj, vem da je Ona prava pot. In tako se ta blog začenja z Njo, ki me je zanj navdahnila. In upam, da se sreča z njenim in ji pove, za kar sam še nimam poguma.


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s