Beg

Ne vem kdaj se je začel, verjetn v srednji šoli (tm sm se meu res fajn), pubertetniška leta pa to. Logatec, moje “domače” mesto, mi je postajalo vedno bolj zoprno. Vedno bolj sem ga jemal kot kotlino gnilih, nenaprednih in predvsem nezanimivih ljudi. Spominjam se, da sem postal zamorjen, ko sem se kak petek peljal z avtobusom domov in sem vedel, da me čakata dva dni dolgčasa. Počutil sem se kot da bi moral iz čistega in neoporečnega tolmuna svobode zaplavati nazaj v smrdečo mlako malomeščanskosti, ozkoglednosti in zaprtosti. A takrat še nisem popolnoma osvojil pomena izrekov, da je življenje takšno kakršnega si narediš, kar misliš se zgodi itn. Vedu sm sam, da mi Logatec mori.

Potem je prišla matura in študijska leta so se preselila v Ljubljano. Takrat sem imel že vrh glave našega šolskega sistema in vseh njegovih budalosti, nesmiselnega znanja uporabnega samo za tiste, ki jim pride prav, da ne vemo kdo pravzaprav smo, od kod prihajamo zakaj smo tu in kaj se pravzaprav dogaja okoli nas in v nas. Tudi zaradi tega me faks malodane ni zanimal. Tiste izpite, ki sem jih lahko opravil z minimalnim naporom, sem jih, ostalih pač ne…s faksom sva si kmalu segla v roke in se poslovila. Vseeno pa mi je Ljubljana ostala v lepem spominu, predvsem zato, ker me je navdajala s podobnimi intenzivnimi občutki Življenja samega kot Postojna. In velikokrat sem pred Logatcem in predvsem pred samim sabo pobegnil prav v njeno zatočišče pravega mestnega utripa, novih obzorij, naprednejših idej, zanimivih, odštekanih, odpuljenih ljudi, navad in dejstva, da se je neglede na uro vedno nekaj dogajalo. Kot en neskončen Lunapark, za katerega je potrebno plačati zgolj vozovnico za vlak, ki pa je bila že tako ali tako všteta v mesečno vozovnico. Pa še kšna litra al pa džointek, da sm mal zasolil vse skupaj.

Kasneje mi je dokurčila Slovenija. Mal verjetno tud ker sem jo napravil za objekt kamor sem projeciral svoje krizno življenje. Nekako sem jo metal v isti koš kot poprej Logatec, s tem da sem ji dodal še neverjetno zaostalost. In rodila so se potovanja, pogled izza plank, korak stran od domače peči in skok v ocean vsega možnega. In blo je fakn zakon! Dokler nisem začel opažati, da razen lokacije, jezika in navad, Evropa ni bazen raznolikosti in da sledi precej podobnim vzorcem kot ljudje v Sloveniji. Jejo, spijo, žurajo, bentijo čez politiko in sistem ter si želijo drugačnega, boljšega življenja – dobrih starih časov. Predvsem pa sem opazil trend nekakšen trend razmišljanja – predvsem kako je in kako je blo ne pa tudi kako bi lahko bilo. In tako sem sklenil, če je pa tako, je pa čist vseen kje žvim, ker je itak vse odvisn od mene. Ta sklep pa me je pripeljal nazaj v rodni kraj, kjer se je včeraj nekaj zgodilo Prvič.

Ko sem peš zapuščal vlak, ki me je pripeljal iz obiska Ljubljane, me je preplavil čuden občutek veselja in živahnosti, ki sem ga bil ponavadi vajen iz Postojne, Ljubljane, Lyona, Pariza, Gradca, Santiaga ali Benetk. Takoj nisem dojel, nakar me je prešinilo spoznanje, ki je na obelodanitev čakalo že najmanj pet let: “Uau, kok je men tle fajn, kok se dobr počutm, ker zakon mest! Tle bi žvel! Prvič se tko počutim u Logatcu…Prvič…” Pogledal sem na uro, ki je kazala pol polnoči in ugotovil, da ga lahko vključim v tale blog. Počutil sem se evforično. Ne samo, da sem našel današnji Prvič, našel sem kraj kjer bi resnično rad živel in bolj ko sem se poglabljal v svoje občutke, bolj mi je postalo jasno, da sem v Logatec iz Ljubljanskega hrupa in smradu pravzaprav…pribežal.


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s