Where the Magic happens

“Miha, pa to je milina!” sem vzkliknu, ko sem opazoval kako se na prej praznem, belem papirju izrisujejo podobe. “Neverjetno!” sem izdahnil in v mojih očeh so bile verjetno iskrice, ki so se iskrile tudi ko sem ugasnil glavno luč in je sobo šibko razsvetljevala zgolj rdeča žarnica. Miha je vzel nov negativ in ponovno začel postopek: najprej razvijanje “testerja”. To je kos fotografskega papirja, s katerim ugotavljaš najboljše pogoje osvetljevanja, preden dejansko preideš na razvijanje celotne fotografije. Papir je prevlečen s svetlobno občutljivo emulzijo in deluje podobno kot sam fotografski film. Svetloba iz osvetljevalca skozi negativ za prej nastavljen čas osvetli papir, ki pa ga je potrebno potem potopiti v razvijalec – tu se zgodi ta čarovnija – v vodo, ki razvijanje ustavi, v fiksir, ki fotografijo, no, fiksira in še enkrat v vodo, ki bolj ali manj spere te kemikalije. Ampak to je tehničn postopek. Bl me je presunlo to, da sm v roki držu podobo, k sm jo s Zenitom škljocnu dva tedna nazaj. Bl me je presunl da je nism potegnu vn iz vrečke z napisom Foto Sanja. Bl me je presunl, da je ti dejansko mogoče. da je mogoče, da se je podoba putuhnla na fot. film v obliki delcev pod različnimi naboji in čakala na “boljše cajte”, na optimalne pogoje, k se bo loh združla s papirjem, razvijalcem, vodo in fiksirjem in povedala svojo zgodbo, zgodbo o moji nasmejani babici, k bo še bolj nasmejana, k jo bo zagledala🙂


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s