Za srečo!

Uau, spet ena želja, ki se je uresničila, kar tako, mimo grede🙂 Ni sicer tista nedolžna, otroška, niti ni čarobna ali pravljična ampak predvsem in popolnoma zemeljska. Pred kaj vem koliko časa, se je v Logatcu odprla kitajska restavracija. In ker simpatiziram z njihovo kuho, vokom in bambusovimi palčkami ter privlačno lastnico je želja prišla kar sama od sebe – gremo probat. V restavracijah podobnega kova sem že bil, v Logaški pa še ne še. In že sama novica mi je priklicala nasmeh na obraz. Dobil sem občutek, da je Logatec razširil zavest in iz malomeščanske mlakuže vstopa v dobo svetovljanske metropole. Utopično pretiravanje, vem, ampak občutek je pa dober.

Kakorkoli že, želja je bila jasna, konkretna pot do nje pa nikakor ne. Ker si včas rad mal zakompliciram življenje in ne želim plačevati za stvari, sem se odločil, da počakam, da me kdo povabi. Mislem, sej razumete, hodit v restavracije, to je drago😛

In ker so čudna pota Gospodova in nikoli ne veš, kaj se skriva za zaveso sem se danes odločil za Življenje. Na Petrolu sem po “naključju” srečal starega prijatelja in bivšega so-člana v bendu Crossing Fields, Luka. Spraševala sva se običajne stvari, o počutju, dejavnostih itn., nakar izvem, da je ravno na poti na pomoč v Laze, kjer je sestrična kupila staro kmetijo, ki jo želi prenoviti v kmečki turizem, a je vsa zadeva še v fazi čiščenja. Malo sem pomislil, preštudiral svoje namišljene opravke in pomisleke, jim povedal kam se lahko vtaknejo in že sva bila na poti v že prej omenjeno vas na robu Planinskega polja. Ko sva prispela, je bila udarniška akcija že v polnem zamahu. Mala, osemletna Meta Neža je pridno kurila neuporabno seno in razne lesene umotvore, Katja in njen mož Matija pa sta skrbela, da ognju ni krulilo po želodcu. In veste, men so te akcije vedno fajn. Spominjajo me na delovne brigade iz časa socializma o katerih sem slišal praviti a jih v tistih časih nikoli nisem doživel. In sploh take vrste akcije. Čiščenje starega, da bo nova ideja lahko zaživela v polnem sijaju? Je lahko še kaj bolj produktivnega? Verjamem, da še bolj kot ustvarjanje nekaj novega. Reciklacija nečesa kar je nekdo zavrgel ne velja samo za Sobotno prilogo in plastenko Fruca. O tem povprašajte mojstre Cigane, ki so baje hišo prav lakomno ogledovali, ko je pred njo ležal velik kup starega železa. Oni so namreč zelo osveščeni in produktivni😛

Pa tud naša delovna skupinca je bla. Sonce je prijetno sijalo, mala Meta pa mu je pomagala s svojim čebljanjem – pa ne samo to – tudi za lopato zna prijeti in zvrniti krjolo sena na ogenj🙂

Realne ocene o tem koliko smo pravzaprav naredili ne morem podati, ker ne vem kakšno je bilo stanje prej, a na koncu sem tudi sam dobil občutek, kakšno fletno stanovanje si lahko človek ustvari iz starega senika/štale. In že to je bila sama po sebi nagrada – občutek, da si del nečesa pozitivnega in produktivnega je resnično neprecenljiv, je pa že tako, da si želodec z njim ne more kaj dosti pomagati. To vesta tudi Katja in Matija…in tako sem prišel do realizacije svoje želje, ko sta si za nagrado za opravljeno delo izbrala prav to kitajsko restavracijo, ki bo rešila Logatec😉 In vse je blo perfekt. Delo, nova poznanstva, novi gurmanski okusi in prava pravcata konjska podkev, ki je med drugimi ležala v senu in mi je bila, kot današnji dan, podarjena, da prinese srečo. A le če jo, kot Življenje, pravilno obrnem😉


2 thoughts on “Za srečo!

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s