Sweet 16

Srila Prabhupada z vrečko v kateri je japa

Tako Američani pravijo šestnajstemu rojstnemu dnevu. Tudi sam sem v nedeljo praznoval zanimiv rojstni dan.

Že kakšno leto simpatiziram z Gibanjem za zavest Krišne, uradno poimenovanim ISKCON oz. po domače ‘Krišnovci’. Eh, kaj simpatiziram, nauk vidim kot rešitelja človeštva in vseh njegovih zablod, zmot, laži in polresnic. Ustanovitelj gibanja je, zdaj že pokojni, Srila Prabhupada. Mogoče kdo od vas že pozna katero od njegovih knjig, Bhagavat Gita kakršna je, Srimad – Bhagavatam, Pot popolnosti, Nektar predanosti, itn. Gibanje je zgradil na določenih temeljih, principih in eden od njih je da vsak dan mantraš 16 krogov maha-mantre (Hare Krishna Hare Krishna/Krishna Krishna/Hare Hare, Hare Rama Hare Rama/Rama Rama/Hare Hare) na japi, oz. ‘rožnem vencu’, ki ima 108 kroglic. Za vsako kroglico enkrat ponoviš maha-mantro. Simpl, ne?

Ko sem se prvič lotil mantranja, je prvi krog za silo šel. Drugega se mi že ni dalo več. Vse v meni se je upiralo in je pri enem krogu tudi ostalo čeprav so me molitve umirile in odprle um. Počutil sem se sproščenega, zadovoljnega, v stiku s s samim sabo, Sebstvom, bistvom, Krishno. Vsakokrat znova sem v sebi premleval, če že en krog tako dobro vpliva name… A vedno znova sem po določenem številu krogov prišel do istega odpora, ki pa ga nisem mogel (predvsem hotel) razbiti. Vedel sem, da je to le moj lažni ego, temna stran, ki se upira dejstvu, da ni resničen. Bojeval se je proti svetlobi, informacijam, ki vstopajo v um ob vsakem zvoku maha-mantre, ki bi razkrile njegov neobstoj. Do sedaj sem se slepil, da pač še nisem pripravljen, da bo čas že prišel kar je sicer na nek način res, a je res tudi to, da je ta čas odvisen od mene. Kakorkoli, imeniten intervjuju z Aindra Prabhujem, ki mi ga je preko elektronske pošte posredoval Mukunda, me je navdahnil. Dovolil sem si začutiti, da to zmorem. 16 krogov sem primerjal s potjo v Santiago, ki sem jo opravil poleti 2011. Karkoli se že zgodi, samo naprej, samo naprej, samo naprej. In sem šel, kroglica za kroglico. Gnala me je tudi misel, da bo to Prvič in da bo iz tega nastala objava. Oborožil sem se z razlogi zakaj ja! Prvi, drugi, tretji, četrti, peti krog sem odmantral brez posebnih težav. Proti koncu šestega se me je polastil že znani odpor, ki se je, na moje presenečenje sprevrgel v pravi mali eksorcizem. Brcal in mlatil sem z rokami, stiskal in škripal z zobmi, a mantrati nisem nehal. Z maha-mantro (Hare Krishna Hare Krishna/Krishna Krishna/Hare Hare, Hare Rama Hare Rama/Rama Rama/Hare Hare) sem z besedo za besedo razbijal ledeni oklep okoli srca. Ko sem dosegel cofek, 109 kroglica, ki označuje konec kroga in na katero se ne mantra, je bilo, kot da bi splaval proti površju zaledenelega jezera, izsekal luknjo in vdaaaahniiiillll sveži zrak. Sedmi, osmi, deveti in deseti krog so šli mimo kot bi mignil, jezik se je sprostil, omehčal, mantral sem kot namazan. Pri enajstem krogu se je zopet upočasnilo in začutil sem, da prihaja nov odpor. Zmagal sem bitko, vojne s temnimi silami pa še zdaleč ni bilo konec. Hotele so, da dam vse od sebe. V novo življenje me ne bodo spustile tako zlahka. Dvanajsti krog je napredoval počasi in s težavo, kot bi hodil proti snežnemu metežu nekje v visokogorju Himalaje. Na začetku trinajstega kroga sem naletel na glavnino temne vojske. Besede maha-mantre so letele na vse strani in odstranjevale razloge zakaj naj ne bi mantral, enega za drugim. Bitka je potekala sredi vsega tega snežnega kaosa in ko me je prevel posebno močan občutek predaje, sem se spomnil na Prvič. “Ne, dokončal bom,” sem bil odločen in vihar je v trenutku ponehal, sonce, ta zlata luč z neba, je posijalo in razgnalo še zadnje bedne ostanke temne vojske. Ponovno sem Zadihal oster in svež zrak in zakorakal naprej v štirinajsti in petnajsti krog kot da bi imel smučke ali pa drsalke. Lahkotno. Kot da mantram že od vekomaj.

Z blaženim nasmehom sem prispel do portala šestnajstega kroga in ravno ko sem ga hotel prestopiti, so se izza njegovega obzidja prikazale nove temne misli. Prav tiste, za katere sem bil prepričan, da so se poprej za vedno razbežale, razblinile. A tu so bile. Oborožene do zob, z lokostrelci v ozkih linah obzidja. Za trenutek sem se zmedel, a takoj pregnal strah in dodal še več žara besedam maha-mantre, da so zažarele v ognjen obroč, ki me je obenem ščitil in omogočal, da sem nemoteno nevtraliziral vse ostrostrelce. Bolj ko sem mantral, večjo moč so imeli ščit in moje goreče puščice. Ko je padel zadnji ostrostrelec sem hotel za trenutek postati in zajeti dih a se je izza obzidja vsulo še poslednjih 108 zadržkov. Napeti toliko puščic bi pomenilo preveliko izgubo časa s premori med napenjanjem, zato sem ves svoj žar in ljubezen do mantranja Hare Krishna Hare Krishna/Krishna Krishna/Hare Hare, Hare Rama Hare Rama/Rama Rama/Hare Hare usmeril v ognjeni ščit, ki je v trenutku, ko je bilo vseh 108 zbranih okoli mojega namena vstopiti v poslednji krog, zažarel v svetlobi, ki je bila tako silna, da so v trenutku izpareli kot bi bili narejeni iz Niča.

Obdan z ognjem sem vstopil v šestnajsti krog, ki sem ga opravil utrujen, a nasmejan. Ko sem naredil še zadnji, 1728 korak, se ustavil pri 1729, se obrnil, premeril v srcu prehojeno pot, dvignil roki v znak zmage in padel v posteljo kjer sem se zjutraj zbudil s maha-mantro na ustnicah. 16 krogov ni več dolgo potovanje ampak vsakdanji sprehod.


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s