Nova perspektiva

Uff, moram priznat, da ni lahko delo neki napisat vsak dan. No vsaj ne tako lahko kot sem si predstavljal. Ta tedn je bil že bolj tako-tako kar se energije tiče in pričenjam sumiti, da mi nekdo pije kri, energijo. Sej veste, pijavka. Ma zdej je že bolš in vam loh povem kaj se je dons zgodilo Prvič.

Pravzaprav ni nič takega in spada v povsem v lokalno Logaško sfero plus to, da je povsem osebni vidik. Namreč v Logatcu imamo industrijsko cono, ki se že kar nekaj časa vzpenja tudi v okoliške hribe. Imamo namreč dve (zaenkrat, nekaj se govori o združitvi). Ena je v okolici KLI-ja in železniške postaje, druga na nasprotnem koncu Logatca, v bližini Valkartona in univerzitetnih krav. Danes sem z lepoimenskim Tomažem in njegovima dvema psoma hodil po oni prvi, Železniški, ki se, kot že rečeno, zajeda v hrib. Že nekajkrat mi je Tomaž omenil nek objekt iz katerega naj bi imel človek dober razgled nad našim mladim mestecem. Ker je bila točka ravno na poti in lahko dostopna, sem k njej pristopil. In kakšno presenečenje! Logatec namreč leži v kotlini in je lepo viden iz raznih smeri iz okoliških hribov. Ta pa je prav poseben, saj sem moj domači kraj videl iz posebne perspektive. Pregledu se nastavlja cel Dolenji Logatec, z vsemi blokovskimi naselji, tovarnami, železnico in cerkvijo. Najbolj me je presenetilo dejstvo, da iz te točke Logatec deluje kot veliko mesto (občutek me je pripeljal do Dunaja – kako in zakaj, ne vem), bogato in polno priložnosti za razvoj, tako industrijski kot kvalitete bivanja zaradi velikih zelenih površin. Bilo je naravnost neverjetno. Če poosebim Logatec, sem se počutil, kot da bi mi pokazal neko povsem novo plat, nek skrit del sebe, ki se razkrije le iz te točke…zanimivo, zelo zanimivo🙂 Posebej mi je ta novi pogled prijal, ker ravno iščem službo in ta mali hribček mi je dajal občutek, ne samo da službe so ampak, da jih je na pretek…bomo vidl.

Aja, pa še en Prvič, tkole na kratko. Sobotni vzpon na Gradiško turo s kozorogom Damirjem, ki je brez varoval in brez strahu zletel čez zelo zahtevno smer, ki meji na plezalno – “When you go with Love, you survive,” je zatrjeval in sam mu pritrjujem, imam te izkušnje, ampak kot zgleda take ljubezni nisem čutil in sem se skupaj z Martinom usmeril po zahtevni poti, varni poti, ki sicer je ponujala nekaj izzivov, pa vendar – pussy shit🙂 Ko smo vsi prisopihali do vetrovnega in mrzlega vrha, smo se malo oddahnili in si že določili nov cilj. Verjetno poznate pesem Bon Jovija, Blaze of Glory? To je tist komad, ki ga poje v Grand Canyonu (se mi zdi), družbo pa mu delajo, gugalnica, nek razbit pick up in en velik pano. Evo, to je čista laž. Komad so verjetno snemali na teh hribih nad Vipavo, ker majo isti pano. Jon Bon Jovi pano, ob katerem mi je blo žou, da nism meu sprejev, da bi zunajzemeljcem napisal kr kej, na panoju je namreč na ‘mejhno’ pisal ‘transmission’. Hit smo spizdil k je pihal kt da bi nam šivanke metal in se zapodil proti vznožju. Une dva sta sicer že ornk utrjena v hribolazenju, jest sm pa še bl soft, tko da sm biu zmatran k bk in nism do konc dneva hotu slišat o kakršnemkoli premikanju. No, tolk o tem🙂


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s