Omrežen

Ok, stvari se spet postavljajo na svoje mesto in spet sm na ful power! Woohoo! Lajf is good again😀 U glavnem, vemo zakaj smo tle, zakaj to pišem, zakaj to berete – le kaj se je zgodilo Prvič?

Že nekaj časa opazujem mamo, sključeno nad nekimi papirji, v roki drži svinčnik in radirko in premetava neke številke. Ker ima rada križanke sem si pač mislil, da je neka nova vrsta. Te dni se pogledal malce bliže in ugotovil da jo je omrežil sudoku. Ko sem jo povprašal mi je jela praviti, da to že ceu svet rešuje, da je sestra na Dunaju vkup s celo familijo že prava mojstrica in da nej probam. Mogoče sem se mal namrdnil, ker mi številke in vse znanosti povezane z njimi nikoli niso dišale, je pa tudi res, da me že dolgo potihem ima, da bi se poizkusil v tej…hm…kratkočasnosti? No zadevo sem pozabu, dokler se mi ni v soboto zgodil neki običajnega z neobičajnimi posledicami. Me kliče Tomaž, da je od brata dobil škatlo starih mobitelov in, da nej si pridem pogledat, če mi kater ustreza, oz., da ima zame že enega ogledanega. Stara, ceglasta a legendarna 3310, mi je sicer dobro služila in je pravzaprav ‘pameten’ telefon, a je začela kazati znake starosti in adrenalinskih prostih padov in bi se kar težko ločil od nje. Zato sem Tomažu predlagal, da se odločim, ko bom telefon imel v rokah in nekaj časa uporabljal funkcije, ki so na voljo. In ne boste verjeli (ali pa tudi), med svetilko, UKV radiem in ostalo šaro, se je znašel tudi sudoku! “No, tole je pa vsekakor sporočilo od zgoraj,” sem ugotovil in si včeraj vzel čas, da se spoznam s tole zadevšno. Po šestih odigranih mrežah sem ugotovil, da mi je igra na moč tečna in res ne vidim kakšnega posebnega smisla v obračanju številk, kakšnega posebnega zadovoljstva ob zapolnitvi mreže, pa tudi ni ponudila. A vseeno, rešil sem jih šest. In ko sem se poglobil v duševne sfere kamor Um in Ego ne sežeta, sem ugotovil, da mali tihi glasek vneto pritrjuje. Da je zaenkrat sicer dovolj, da pa naj nadaljujem, kadar bo spet čas. Danes sem, spet po nekem tihem mimobežnem spominu, preveril učinke, ki jih ima sudoku na človeka in ugotovil, da se gre pravzaprav za vadbo možganov, s katero urimo spomin in celo pripomoremo k rasti novih možganskih celic, ki smo jih pridno pokurili z najstniškim navdušenjem nad raznimi drogami. Da po dvajsetem letu telo začne propadati in da je pametno poleg telesne vadbe uriti tud naš ‘čarunalnik’. Se strinjam, verjetno to tudi ni edini način, ampak če mi je ravno padel kot darilo iz neba bom nadaljeval dokler ne bom popolnoma odvisen tudi sam. Pardon, omrežen. Škodvat ne more.


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s