Take it as it comes :)

Ne vem, a je to prov kšna genetska napaka, mutacija, poškodovan genetski material al me je stric na morju predolg držu pod vodo. V zadnjem času sem dobil nekaj pohval za tale blogič, da ga nekateri (dva) redno berejo, jest pa kt budala že ornk doug nism pisal. Mislem da je tale moj Prvič propadu. Pa ne zato, ker bi bil nemožen ampak ker mi ni več zanimiv. Ne pravim, da je umrl, še se bo pojavljal, vendar pa bom te konje mal obrzdal. Mogoče se mi zdi mal ne fer, da večina tega kar se mi podi po glavi in se mi večkrat zdi bolj pomembno kot Prvič, največkrat ne pride na blog, ker mi že ena objava ponavadi vzame kar nekaj časa, pa še pregledat, dopolnit, lektorirat, etc…In to vsak dan? Kot da se ne bi poznal. Mi je pa, ne glede na temo objave ena stvar neizmerno všeč – namreč, da pišem v knjižnem jeziku. Ta ne trpi slengovskih izrazov, osebno ne maram tujk oz. goreče iščem slovensko besedo če le obstaja. Pa tudi zgradba stavka je drugačna. Nekako razlika med pop glasbo in Mozartovimi koncerti za klavir. Prisili me, da razmislim kaj bom napisal, na kakšen način in s katerimi besedami. Poleg tega se je moj besedni zaklad neizmerno povečal in mi je to neznansko všeč, ker me hkrati sili k branju več odličnejših knjig, ki seveda vsebujejo veliko novih besed. Ta stavek bi se prav tako lahko glasil: ” Moj besedni zaklad se je ful poveču in mi to ful dogaja k mi ful sede brat ful dobre knjige iz katerih loh potegnem ful novih besed.” A ne? Je pa res, da me včasih tudi zborni jezik omejuje in takrat pač mal zavijem po svoje. In…ja…v tem trenutku sem se odločil kako bo to po novem. S čimer se bo glava ubadala se bo izlilo v blog, vmes pa bom vpletel, da sem bil v soboto Prvič pri Sari v novem stanovanju, da jo je blo lepo videt in se ji oproščam, da nism biu čist pr seb – sm že pozabu kašne hinavke so žgane pijače – da ima zelo zabavnega in zanimivega cimra in da sem se odločil, da greva kmalu na sprehod 🙂 Recimo. Ali pa, danes je bil moj glavni cilj, da grem nabrusit drsalke (kar ni ratal) in kupit liter mleka, vendar pa me je pot domov peljala v gozd po neznanih logaških gozdnih poteh, ki so me pripeljale na greben Ženčka in s tem odkril novo področje raziskovanja. In prav zelo verjetno je, da se tudi tega ne bom uspel togo in dosledno držati in bom na konc z roko na na faci ugotovil, da se mi sladko malo za pravila in bom pač pisal tako kot živim. Spontano in kakor pač pride 😀