Čistilska

Pisal bi lahko o veliko rečeh. O tolikih pravzaprav, da mi je težko izluščiti eno in jo razširiti. Zato je bila vsa ideja o Prvič tako zanimiva. Vendar pa mi ponavadi lažje kar nekje začeti in videti kam me pripelje.

A danes bi napisal nekaj, kar sem sicer hotel že včeraj, tako da je danes že izgubilo nekaj svojega žmohta, a vseeno. Gre se namreč za čistilke v našem bloku. No, ne gre se toliko za čistilke kot za njihove nedoumljive urnike. Pravzaprav, nedoumljivi niso njihovi urniki ampak kako moj sovpada z njihovimi. Verjetno vas je kdaj (ali pa večkrat) kak utrujen družinski član z mokro cunjo v roki in nasikanim glasom vprašal: “A ne morš mal počakat?! A ne viš, da sm lih pomil/a?! Jebemu, a zato pucam? Da pol en nehvaležn štor takoj vse staca?!” In točno te besede mi grejo po glavi, ko vstopim skozi glavna vhodna vrata, se zaženem po stopnicah do prvega nadstropja in na sredini stopnišča v drugo zaslišim znano drsanje cunje, škripanje teleskopskega ročaja in plunkanje vode v vedru. “Jebemu, spet!” Hkrati začutim nelagodje in neizmerno začudenje. Nelagodje zato, ker vem, da ta gospa opravlja svojo službo in ne vem če za nekoga, ki čisti, obstaja še kaj hujšega kot so sveži odtisi na sveže pomitih tleh. In čeprav so čistilke vedno prijazne in me vedno spustijo naprej kot da je to nekaj običajnega (kar verjetno je) grem še vedno mimo nje kot po jajcih z bedastim nasmeškom. Kt da bo kej mejn umazan, križ božji!  Mislem, sej vem da bo slej ko prej ampak takoj? Ko čiščenja sploh še ni konc? Ma WTF?!

Vendar pa vsebujejo ta srečanja tudi komponento čudenja in misterioznosti. Kako je možno, da nanjo naletim ob skoraj vseh časih dneva? Zjutraj, dopoldne in popoldne, vsake toliko časa ob navidezno popolnoma naključni uri. In vsake par mesecev se čistilka zamenja. Ravno me ena pomiri, da res ni problema in naj vendar stopim naprej, že pride druga. Se spominjate filma The Truman Show? Se spominjate dela, ko Trumanov ‘Big Brother’ (Ed Harris) zaukaže naj se avtomobili začnejo premikati, da ga preusmerijo? Nekako tako se počutim. Kot, da me nekdo gleda, ko prihajam domov, po Walkie-talkiju ukaže: “Na mesta,” in že je pol poti do četrtega nadstropja pripravljenega za moje tacanje, jajcanje, spakovanje in peklenske občutke krivde. In ko nekak prek dišečega in svetlečega linoleja le pridem do stanovanja, se usedem, oddahnem in obrišem švic. To je ponavadi tudi konec zgodbe, ki jo potem seveda nemudoma pozabim. Za razliko od včeraj, ko mi je zakrulilo po želodcu, zaželel pa sem si krompirja…ki ga imam v kleti. O bemti, spet!


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s