Hvaležnost

Bilo je leta…kaj vem kerga…bil sem v petem razredu…95, 96? No, za zgodbo ni važen, čas pa ne obstaja, zgodba pa gre naprej, Torej predstavljajte si tole…mamin sinek, z očali in pripadajočo varnostno rdečo vrvico okol vratu, karirasto srajco zatlačeno globoko do kolen, odličnjak, priden, bla, bla bla…je v petem razredu dobil par novih sošolcev iz Hotedršice, kjer so kot mala vas imeli le štiri razrede OŠ. Dobili smo dve dekleti in dva fanta, z vsemi sem se razumel, eden izmed njih, Matej oz. ‘Matko’ pa bo pomebno vplival na moj glasbeni okus, ki trenutno ni segel dlje od…oh moj Bog…sramotna preteklost…Caught in the act, Backstreet Boys, DJ Bobo, Mr. President in ostalo pop zadevšno tistih cajtev. To je bila namreč prva glasba, ki se je naključno znašla v mojih rokah ko sem za deseti rojstni dan prejel radiokasetar s CD gramofonom. Začuda je nisem zavrnil…sicer pa, kaj sem pa vedel, zaprt v štiri blokovske stene kaj je to glasbeni okus. Poleg tega so tudi sošolci plavali v popularnih vodah Kelly Family in ostalih takratnjih bendov, ki se jih danes ne spomnim. Kot zgleda pa so se v moji glavi vseeno začela pojavljati stremenja o drugačni glasbi, mogoče samo kot alternativo scukranim melodijam, neuslišanim ljubeznim (ki sem jih kasneje tako veselo upesnjeval – toliko o karmi), jambranju o počenih srcih, dežju iz oči in ostalih klišejih, ki so primerni za izzvanje bruhanja na žurih. Potreboval sem nekaj drugačnega, nekaj…nekaj…kaj vem kaj…nekaj kar je Matko imel.

Matko je bil fajn fant (ma kakšne so to izbire besed?). Majhen, živ, športen in nekak odporen na moje občasne izpade čudnosti. Dokler ni začel peti svojih ‘punkerskih pesmi’ Takrat ga nisem več zastopu in šel mi je na živce…sicer je med punk takrat štel tud Zmelkowe ampak kaj, bli smo mulci! In kot mulc kt sm bil, sem se tud mal upiral novemu. Matko mi je parkrat razlagu tud o alkoholu in cigaretih in nism bil čist prepričan, če hočem poslušat njegovo musko. Ampak, kar ti Življenje nameni, ti Življenje tud slejkoprej ufura, če le pokažeš mal zanimanja. In za kaseto, ki mi jo je nekega junijskega dneva predlagal Matko, sem tud ga. Na njej je pisal Pantera. Sumljiva mi je bla. Kar sem še zvedel o njej je blo, da so na njej trije bendi in da mu jo moram vrnit preden se šola konča, ker jo bom moral v nasprotnem primeru dostavt u Hotedršico kakor bom vedel in znal. Slednje sem kot preslišal in kaseta je pri meni ostala za vedno. Še vedno jo imam, s počeno škatlico in ovitkom na katerega sem z umetelno pisavo dodal Sepultura in Dog Eat Dog.

Prvega odziva se pravzaprav ne spomnim dobro – verjetno ga sploh ni bilo. Ker sem bil še mali in me niso prekrivali predsodki, neučakanost in take bedarije, sem zaprl kasetofon, prtisnu play in šel skladat Legice. Prvi komentar je pravzaprav podala mati: “kaj je pa to za eno dretje?” “Pantera,” sem odgovoru. A sem v tem trenutku prvič začel zavestno poslušat Kaseto? Ja. In blo mi je všeč, Uff, kok mi je blo všeč…zavibreral je z mano tko kt pop nikol ni. Ko se danes vprašujem kaj je tisto k me je potegnil…verjamem da sama Pristnost melodij, besedil in energije, ki je vela iz The little radio that could🙂 Kaseta se je začela s Pantero in plato Vulgar display of power. Power, to je blo to. Ta fakn eksplozivn power, ki ga, roko na srce, Backstreet boysi ne bi zmogl niti na ekstaziju. Sej včas sm še dau njihovo plato gor, sam zmer mejnkrat. Zakaj le? Pantera je mela bobne, kitaro, bas in pevca – in vsi so ustvarjal iz duše, iz drobovja iz samega Življenja, ki me je pretresalo skoz in skoz. Pa še en element se je pojavu. Ker se na to glasbo ni dal plesat in ker nisem vedel kako bi sprostil ves ta naval energije sem nekako intuitivno začel – headbangat🙂 Ma to je biu ceu nov vesolje!

In  ta vesolje sem poslušu cele poletne počitnice. Radio se je pa neki zjebu, tko da je naveza kaseta-svinčnik prišla še kako v uporabo, prav tako pa salotejp, ker je en dan, na moje presenečenje trak potegnil nekam v črevesje kasetofona in ga ni hotl spustit. O pizda, to je bla pa kriza. Takrat je bil internet v povojih in ta kaseta je bla moj oltar, jebemti! Sfukane kasete ne morš presnet! No, kasetofon je bil z daritvijo zadovoljen, salotejp je nekak rešu zadevo, so pa bli stranski učinki. Tm kjer je bil trak pomečkan je kaseta predvajala glasbo iz nasprotne strani v reverse – šele leta kasneje sem zvedel, da majo neke plate skrivna sporočila, če jih zavrtiš nazaj.

No in ta kaseta je ostala do srednje šole edina veza z bogovi metala. Hm, verjetno je blo še kej druzga, sam glede na to, da se ne spomnem, verjetn nč pomembnega. Aja, ne, bli so še Nieti, Siddharta s prvo plato, Clawfingerji, Offspringi…no ja, sej je blo neki. Srednja šola pa k nebesa. Slinu sm se po ostalih platah od Pantere in Sepulture (Dog eat dog mi niso potegnil), ki so mi jih nosil sošolci. Zbirki pa so se pridružil In Flames in Helloween. Nadalje se je odprla tud sfera punk-rocka, ki mi je pa sploh ratal sveti gral. Nofx, Bad religion, Green day, več Offspringov, Dicky B. Hardy itn. Pol so pa začel prhajat razni neznani HC punk, metalcore, grindcore, kaoscore in kaj vem kašn core bendi še. Začel so se koncerti, poganje, mosh pit, wall of death, razmetavanje, modrice in poškodbe – pizda, I loved that šit!

In ta ‘šit’ je nekak zastrlo pohanje, ki je prineslo bolj umirjene, reagge, chill out, dub zadeve…pa tud, prelen sm ratu za razmetavanje, raj sm groovu na house al pa kej tazga. In metal bogovi so gledal vse to in niso mogel verjet, da se več ne pretaknem alkohola ampak se sam dušim z neko čudno zelenjavo. In medtem k sm mislu da so pospal, so oni budno opazoval in načrtoval kako me bojo prpelal nazaj. Najprej so dosegl, ne vem kako, da sm nehu pohat. Zdej razumem kdo mi je potikal vse tiste knjige, ljudi, debate in ‘bad tripe’, in na koncu dosegel, da se mi zdi pohanje nč več kt ena smešna zabloda. Pa dober, vse je treba probat, kako boš drgač vedu?

To je bla prva faza, ki se je nadaljeval v drugo – darilo od Roka – plata hrvaškega benda True – Still life. On jo je dobu, pa jo dal men ker mu ni ležala. In to pravzaprav ni bla sam neka plata ampak je bla Kaseta. Kaseta prebujenja! “Uau, metal, žolč, growl, breakdown, šmergl kitarski rifi…kva je že vse to? Uff, ta plata je majka! Sej res, včas mi je to čist dogajal!” so ble besede in misli, ki so se pojale po moje glavi. In tu je nastopila faza tri.

Youtube. Na njem je vse. Tud tist kar je blo na Kaseti. Youtube ma playliste. In to je tist kar zdele delam. Pišem blog, poslušam Arise od Sepulture in sestavlam metal listo. Lih komad Under Siege s svojim mističnim uvodom in blur filtrom čez vokal, mirnimi deli, ki se sprevržejo v brutalnost. To je to. Metal je moj odgovor na mojo temno stran…utež, ki me uravnoteži, ko sem sit happy hippy flowerpower let’s-all-get-together-and-sing-in-joy-and-harmony melodij. Metal je neki primarnega. Primarna energija divjega človeka, ki med napadom in begom vedno izbere neustrašnost in strmenje nevarnosti, pohabljenju in smrti naravnost v oči in ne trene. Ko pa tema skloni glavo se nasmehne, pa ne arogantno temveč le: “sej sm vedu!” Ni upor ampak zgolj trdnost načel v spremenljivem svetu polnemu sranja. In ja, je umazan, grob in neizklesan ampak to mu daje čar…sej niti ne vem zakaj opisujem neopisljivo…če ste fan pol itak veste kako vas kvaliteten metal komad obrne…na hvaležnost🙂


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s