Se obrne…

…je rekel jež lisici. Jež jo je prosil, da ga vzame v svoj brlog čez zimo, ker ni imel svojega (glede na to, da je bil tako len, da si ni porihtal osnovnih stvari bom kar tiho). Lisica je pojambrala, da je brlog že tako majhen in bo vse skupaj precej tesno in nerodno, jež pa, seveda, posran glede mraza kot je bil, je kar težil in težil, dokler se lisica ni vdala. Ker pa je dobrota sirota, se je jež lepo razkomotil do te mere, ko so njegove bodice začele lisico pehati vedno bolj v kot in na koncu ven iz brloga. Ko mu je potožila o tej neprijetnosti, jo je bodeči diktator zavrnil s preprostim: “Se obrne.” (zakaj se lisica ni enostavno poscala na vse skupaj in zopet obrnila smer dogajanja, mi tudi ni jasno).

Tole basen, mi je nekoč v otroštvu posredovala mati in jo večkrat , ob primerni priložnosti seveda, obnovila zgolj z besedami: “Se obrne, je rekel jež lisici”. In res se v življenju vse obrne. Pravzaprav se obrača. Pa ne samo vsake toliko časa. Obrača se vsako leto, ob letnih časih, vsakodnevno, itd. Obrača se vsako sukundo, v vsakem trenutku se nekaj spremeni kar se prevede v sprememba je edina konstanta. V enem trenutku misliš, da ti je vse jasno, nato se v naslednjem trenutku nekaj obrne in ugotoviš, da nimaš pojma. Ugotoviš, da je še tisto kar misliš da veš, v primerjavi z vsem vesoljnim skupaj en navaden drekec pekec od znanja in da si lahko ekstatično hvaležen, da ti nihče že za zajtrk (če ga sploh imaš, seveda) ne meri s puško v glavo in te sili, da sprejemeš njegovo, vero, kulturo, kos zrezka ali karkoli pač že, drugače, ode glava. In jambrate, da ni služb, da je država pokvarjena, kako je vse drago in kako ni nobenega poštenja ter kakšna je mladina in kaj vem kaj še vse se ljudje zmislijo, da imajo nekaj za pizdit in jim ni treba dvignit svojih pofukanih lenih nesposobnih riti in vzeti lajf v svoje roke in neki narest, jebemu fakn mater! (pardon my French). Medtem, ko nam na drugi strani sveta nek mulo, ki bi se po svej pravični logiki mogu zajebavat z ulomki, nabijat žogo in cukat sošolke za lase, šiva puloverje, superge, sestavlja laptope, iPode in smartphone. Ali pa je neka velesila na nekem območju nasla dovolj nafte, začela vojno, da zniža ceno zemljišča na katerem bo vrtala, da se bomo mi ob istem času ob pol osmih zvečer pizdili koliko se je spet podražal bencin. In tako funkcioniramo s svojo zožano zavestjo. Če nečesa nimamo direktno pred nosom in nas ne brca v rit se nam sladko malo jebe, za nas ne obstaja in so naši problema najhuši na svetu. Ubogi mali, majceni, sebični, egostični prdeci. Pa mi vi povejte, kako naj v polnosti ‘uživam(o)’ svoje živlenje, če pa vem, da nekdo zaradi mojega lastnega in kolektivnega kretenizma, debilizma in omejenosti tega ne more? Mah, sej mi ne morete, itak, tako kot jaz, nimate pojma.

Ampak, sej se obrne. Kitajska nas je s svojo poceni robo in storitvami že zasužnjila. Kar kupujte, vi kar kupujte, si mislijo. Mi bomo pa rasli in se razrasli. Sicer na hrbtih revnih državljanov, ki prodajajo svoja življenja v upanju na posedovanje ravno teh dobrin, ki jih sedaj izdelujejo za vas in na račun nespoštovanja človekovih pravic. Ampak tako mi kot vi vemo, da ne boste preveč težil dokler boste mel od tega korist in bo vaše udobje ostalo relativno nedotaknjeno. Kolkr’ kapljic tol’ko let pa ravno toliko hinavstva.

In se, kot se je včeraj meni, obrne. Verjetno zaradi veliko malih stvari, združenih v v eno veliko kladivo, ki me je usekalo po glavi, ko sem spoznal človeka, ki je organiziral prvi brezalkoholni in drug-free party v Dublinu. Če je res prvi in edini sicer nisem prepričan, za zgodbo pa niti ni bistveno. Kmalu po objavi o Peklu, sem zopet, kot že tolikokrat poprej začel razmišljati o drogah (tu brez pardona ciljam na alkohol in tobak) in njihovi smiselnosti oz. nesmiselnosti. Vsakokrat znova opazim, da se celotno stanje mojega telesa, uma, intiligence in Življenja na splošno, zgolj navidezno izboljša, a pravzaprav počasi, vztrajno in komajda opazno drsi navzdol. Ko sem zadnjič, tako, za hec, na koncertu pil zgolj vodo, sta se mi spomin in zavedanje zopet vrnila. Haha, smešno in tragično pravzaprav. Na eni strani raja, ki se ga živalsko napija in eksistira v svojih malih balončkih iluzornih svetov, na drugi pa tisti nevidni, ki so jim ta način življenja podtaknili, da je množice lažje voditi in jim čez delovni teden lažje cuzajo življensko energijo. Se spomnite prizora iz Matrice, kjer nam film razkrije gromozanska polja človeskih teles, ki napajajo svet robotov? Nekako podoben princip, samo, da nam pustijo, da gremo za konec tedna ven iz komore in se ga napijemo in potem, pazi to, prostovoljno zlezemo nazaj.

Imel sem imel to srečo, da sem za dogodek izvedel direktno od organizatorja, s katerim sva se poštekala v prvi sekundi. Imel sem tudi to srečo, da sem se lahko prijavil kot prostovoljec in imel sem to srečo, da mi ni bilo treba plačati 10 evrske vstopnine, hihi. Vse kar sem moral storiti, je bilo spoznati par izredno osebnostno lepih ljudi, znositi nekaj DJ opreme na plesišče in počakati kakšne pol urce v avtu, da niso fasal lisic. Teh pol ure sem veselo prebil v opazovanju ljudi in prebiranju neke a la The Secret knjige o izboljšanju življenja. Hihi.

“Rad plešem in rad sem trezen,” mi je kasneje razložil Joe, organizator zabave, ko sem ga vprašal kako mu je v glavo padlo nekaj tako očitnega in genialnega. In ker v Dublina prostora za sobivanje teh dveh ljubezni ni, ga je pač ustvaril. Evo, filozofija če ni se pa nar’di.
Party je, če ga primerjam z tradicionalnim, slednjemu pravzaprav podoben, a obenem diametralno nasproten. S tradicionalnim si deli prostore, DJ-je, ljudi, varnostnike, biljeterje in bar. Od tradicionalnega ga ločijo trezni ljudje, s katerimi se da normalno pogovarjati brez, da ti svojo smrdljivo sapo in mrtve življenske nazore silijo direktno v sinuse, pristni nasmehi in posebna soba za masažo. Glasba v tem konkretnem primeru sicer ni dosegla presežkov, a je verjetno tudi glasba na tradicionalnih žurih ne…samo zdi se nam. Se je pa nanjo definitivno dalo plesat. Pa ne samo to. Neverjetno je bilo opazovati mavrico unikatno gibajočih teles, katerim ni bilo mar kaj si misli nekdo tam v kotu, ki je v življenju dosegel zgolj naslednje pivo (ker ga, hihi, ni bilo) in se nam ni bilo treba bati, da ga bomo s svojo ekspresivnostjo butnili v komolec nakar nas bo celega zalil s smrdljivo pijačo. Prav tako se nam ni bilo treba bati agresivnih besednih obračunov, pretepov, razbitih kozarcev, steklenic in skoraj neogibnega prihoda roke zakona. Nihče mi ni v uho kričal kako rad me ima, da drugače to težko izrazi in da se je treba včasih malo napit, a veš, da se te stvari pove in da ostale prikrite misli, ki jih zatira in se jih boji dobijo priložnost da se izrazijo (đizs, keri bolani koncepti). Ker nismo bili pod vplivom ničesar drugega kot zgolj dobrega počutja, smo bili lahko taki kot smo in smo preprosto, zenovsko – žurali, se pogovarjali, pili čaj in jedli odlične prigrizke. Nikomur se ni bilo treba pretvarjati, da je nekaj kar ni, da bi od nekoga ki ni tisto kar za kar se pretvarja da je dobil nekaj kar nobeden od njiju ne bo našel tu.
Pa še to, iz čisto moške perspektive. Ko grem ponavadi v pub, je tam malo morje neverjetno hudih, do pikice spedenanih v mini krila opravljenih z make-upom zamaskiranih deklet ob katerih pozabiš zapret čeljust, nadzor pa prevzame povsem napačna glava. Do trenutka, ko pristopiš in skušaš z njimi začeti nekakšen razgovor. No potem se v večini primerov make-up stopi, lepota izgine, navdušenje pa mine ravno tako hitro kot en ta kratek šnopček. Tu je bilo ravno obratno! Punce na prvi pogled niso izgledale…khm…no izgledale so kot normalne punce in ne neke polizdelane Afrodite iz voščenega muzeja madame Tussauds. Za razliko od lutk so lahko odprle usta in iz njih so se razvile prijetne vibracije imamosenekajzapogovarjat zvoka.

Pravzaprav ne vem kdo si je izmislil ta alkohol. Nekdo, ki je hotel, da crknemo, brez da bi kdorkoli poštekal kaj se je pravzaprav zgodilo. Potem bi imeli cel planet zase in bi lahko z njim počeli kar bi se jim zljubilo. “Hm, čakajte fantje, bodimo pametni glede tega,” so potem rekli. “Kdo bo pa kopal vso to zlato, diamante, premog in nafto? To je težko delo! Hm, kaj pa če jih ne pobijemo kar takoj ampak jih naskrivaj zastrupljamo, medtem pa bodo sami mislili, da ga žurajo, se majo fajn in nasploh neverjetno uživajo? Uau, to pa je ideja! Akcija!” In so šli in so naredil čemur mi danes pravimo napredna, razmišljujoča civilizacija. Đizs.


6 thoughts on “Se obrne…

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s