Norci ‘majo srečo

Od Doblina do Slovenije 122“Ti si pa specialc!” me je nagovorila mati v mejlu s katerim je odgovorila na dogajanja zadnjih dni. Bil naj bi namreč na Irskem, služil bajne denarce in se noro zabaval… po spleti naključij, ki to niso, pa v Belgiji molzem krave in rihtam permakulturni vrt… ter rastem.

Po bolj ali manj (odvisno od perspektive) uspešni lanskoletni misiji na Irskem, sem se jo odločil ponoviti tudi letos. Tri mesece dela, in zelo lepega zaslužka človek ne pozabi kar tako. Letos je pa seveda moral biti nek twist, rahel preobrat, ki se je izkazal za precej usodnega. Firma je uvedla neko uvajanje ali kaj vem kaj (ker me potem pač ni bilo tam). Služba je bila sicer že zagotovljena, samo še pokazati bi se moral na tem srečanju v obleki, obrit, počesan in zloščen, ker se je sestanka udeležil Sam Najvišji Šef. No, potem sem pa zamudil avion🙂

Še tri dni pred Velikim dnevom mi ni bilo jasno kako bom gor prišel. Potem se je slika počasi začela sestavljati in se, ko je že izgledalo vse tipi topi, zopet podrla. Mislem, človk obrača…

Kakorkoli, nisem se vdal in se ob 4.30 zjutraj s Prevozi.org odpeljal v Munchen (ne da se mi zdej tega umlauta iskat). Odložili so me na črpalki, ki naj bi imela dobre povezave do Belgije, kjer naj bi se na letališču Charleroi znašel najkasneje do 18.35. Ni bila sicer misija nemogoče, pa vendar misija zelo neverjetno. Povezave so bile res dobre, le da se nobeni ni zdelo s ciljem povezati še mene. Dokler se me ni usmilil slovenski tovornjakar. Le da je bilo nekako dve uri prepozno.

Tako sem ob sončnem zahodu, po sicer zelo prijetni in poučni vožnji, z Nedžadom prispel v Luxembourg, ki ga imam, hvala bogu, neizmerno rad. Kaj več o tem kdaj drugič. Našel sem vlak iz črpalke v mesto in se sprehodil do hostla kjer sem dva dni tuhtal kaj mi je storiti. Nisem vedel če službo še imam ali ne. No ker denarja (še) ni na pretek in je do Radhadesha kakšne tri urce vožnje, sem se odločil za Hare Krišna tempelj v katerem sem poleti delal kot prostovoljec na vrtu in hlevu.

Ena služba je šla, pa je prišla druga. Mi mamo neke svoje plane, Najvišji pa svoje, ponavadi, kot vedno znova ugotavljam, veliko boljše. Za te pa že moraš biti mal norca, da jih izpelješ. In če gre verjeti maminim zaključnim besedam v mejlu, me nima kaj skrbeti. Kajti, norci ‘mamo srečo🙂


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s