Sam brez panike.

Danes sem imel napad panike. Pravzaprav sem ga v preteklosti izkusil že nekajkrat ampak danes si me je pa privoščil. No sej verjetno veste kako je, če človeka zagrabi panika. Ponavadi imamo za njo nek razlog. Šit, jutri moram oddati seminarsko, plačat račun, pisat izpit, it na razgovor za službo, itn., itn. U glavnem, vemo zakaj nam psiha dela kozolce. Večinoma se znamo vsaj en toliko tud spravit k sebi, ko se le spomnimo, da se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha. Ni panike🙂
No, kar se je zgodilo meni je bilo en micen drugače. Zgodilo se je kar naenkrat včeraj ponoči. Prebudilo me je stiskanje v prsih in splošen občutek neke nedoločne urgentnosti. Kar tako, iznenada. Googlov in skeniral sem svoj um, če bi bila kje kakšna gromozanska skrb, ki bi me pestila, pa nisem našel ničesar, s čimer se še ne bi ubadal. Zraven se je vštulila še strašna misel, da doživljam srčni napad in da bom umrl. To zato, ker me je nekam čudno mečkalo okoli srca in zbadalo v prsih. Sicer običajni simptomi napada anksioznost, le da tega še nisem vedel. Nato se je vsulo. Šit, kr tu, nekje sredi Anglije, daleč stran od vsega čemur bi rekel dom, sam, na tej veliki postelji bom umrl (vsaj velik placa je blo za stegnt se🙂 ) . Strah in groza sta me oblivala in pošiljala valove hromečih občutkov po telesu ter zadevo multiplicirala in potencirala do intenzitete, ki sem ji bil z dihanjem in kontra prepričevanjem, da bo vse ok, komaj kos. Potem pa, skoraj kot da bi odrezal, je vse prenehalo. Utrip se je umiril, dihanje je postalo normalno, telo se je sprostilo, strela je nehala bliskat, grom je potihnil, nevihta se je umaknila in zaspal sem kot dojenček. Zjutraj, je bilo vse normalno. Kot da se vse skupaj ni nikoli zgodilo. Pravzaprav se skoraj nisem spomnil.
Dobro, sem si mislil, gremo delat, ne. Pojedel sem zajtrk in se odpravil proti nakupovalnemu središču. Kot vsak dan zaštartal blagajno in operacijskemu sistemu pustil, da premelje svoja bitna čreva, medtem, ko sem se odpravil na banko in spil jutranji čaj. Vse laufa, vse super, stranke hodijo, kupujejo, vse lušno … tako kot na petek mora biti. Pravzaprav sem se počutil kot po dejansko nevihti, ko je zrak svež in umit ter so napetosti sproščene. A ni trajalo dolgo, pa so se spet začeli nabirat temni oblaki.
Pa kar tako iz jasnega. Sploh ne veš zakaj ampak hoila Strah in Panika. Pa si govoriš, ne no, vse je ql, sej vidiš, da je vse ok, dihej, bo šlo mimo. Ampak ne, spet mečkanje okoli srca zraven pa še omotica, slabost, tresenje po celem telesu in vsesplošen drek. Med vso to agonijo pa – božji smisel za humor – gre mimo mene neka deklica, ki ji na majici piše “LOVE LIFE”. In tako vem, da zna človek tudi v bledici malodane smrtnega strahu narediti prostor za nasmeh. Svašta. Potem pa odločitev. Tole je treba zvedit enkrat za vselej kaj se mi dogaja. In sem šel lepo k dohtarju in mu povedal. Je blo prav zanimiv, ker je bil na recepciji list na katerem je jasno pisalo, da se sme vrsto v primeru bolečin v prsih in motnjah dihanja gladko neupoštevat. Tako sem pokazal na list in rekel: “Tole sem pa jaz.” Pravzaprav se mi je bolj zdelo ampak vrata se mi je zdela povsem statična. U glavnem, doktor me je v dveh minutah sprejel. Postavil mi je nekaj splošnih vprašanj in me priključil na par naprav. Ena je mela take fajn prilepke, za katere mi je žal, da mu nisem rekel, če jih lahko vzamem – jih je kasneje itak vrgel v koš. No, vse te naprave, prilepki in g. doktor so potem družno ugotovili, da sem zdrav kot dren. Pritisk je normalen, s srcem je vse super, pljuča so čista. Sem tako še tehničnega naredu spotoma. Uff, sem si oddahnil… “Se pravi, da me ne bo fršlok?” Dohtar je odkimal in me pospremil v čakalnico kjer mi je v roko potisnil zgibanko o napadih panike. Ko sem jo bral sem v njej našel vse simptome in vsa zagotovila, ki sem jih potreboval. Predvsem to, da me tale panika fizično ne bo poškodovala. Uff.
In čeprav olajšan in lahkotnejši, sem se vseeno spraševal od kje to. Za občasne primere v preteklosti, sem točno vedel zakaj sem začel paničarit. Tu pa enostavno povsem brez neke očitne veze. Dohtar je sicer namigoval na pot iz Slo v Anglijo, nova služba, novo okolje, novi ljudje ipd. Vendar, pa ni to zame nič novega in vsekakor ni najhujše kar sem imel izkusiti. Navsezadnje sem par let delal z Grgecom😛 (tale je interna). Hočem rečt, nič posebno zame izjemnega se ni dogajalo. Običajne skrbi v povsem običajnih dozah. Še najbolj bizaren je bil občutek razdvojenosti. Na eni strani um, ki mu je vse povsem OK, ljubi lajf, vse laufa, nobenih groženj. Na drugi strani pa telo, ki si že koplje grob in izbira krsto. Um ga pa opazuje in ga čukasto gleda in se sprašuje od kje zdej vsa ta panika. A ne, ponavadi je tako, da si um zamisle prevročo juho in mu telo potem psihosomatsko prikimava. Čist čudno. Zdelo se mi je, da bi lahko vse skupaj enostavno ugasnil, pa sem pozabil kje je stikalo. Oziroma, kdo in zakaj ga je sploh prižgal?


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s