Ni se mi nekaj dalo že kar precej časa. Pisat, namreč. Pa tudi kaj več ostalega ne, če ni od mene zahtevalo le klik ali dva do kake instant internet zabave ala The Walking Dead ali Parks and Recreations. Lahko bi se izgovoril na zimo in počivanje in hibernacijo in slabo irsko vreme (ki je, mimogrede, povsem legitimen in hvaležen izgovor) kar ni povsem iz trte zvito. V resnici pa je zgolj blef. 

Lahko bi se izgovoril tudi na celodnevno vsakodnevno delo v v nenavdušujočem šoping centru, ki me je zaposlovalo in plačevalo račune od oktobra pa do januarja, pa se še predobro spominjam tistega 2011/12 ko ni bilo nič od zgoraj naštetega prav nič važno in je bilo življenje vseeno prelepa pravljica, ki je z zamahom čarobne paličice perspektive uresničevala vse, še tako banalne in navidezno nemogoče želje. Pa se v misli prikrade to ali ono negodovanje, ta ali oni stereotip, jambranje in jezenje in še preden sem se dobro zavedel sem se znašel v povsem mlačni in mlakužasti, za življenje nezainteresirani sferi glave. kjer se bolj malo dogaja, pa še to z nič ali malo družbe, ki pa je povsem meni podobna in zatorej nenavdušujuča. Stagnacija, iz nje pa same nemogoče poti, težko prehodni prelazi, avtoceste pa vse samo za v pekel.

In potem sem se končno spravil iz kokona najete sobe in se odpravil nazaj v Slovenijo, ker že tri leta nisem videl poštene zaloge snega. Ker sem ugotovil da ga ljubim, tudi če samo leži tam kjer je, moker, bel in mrzel. Pa tudi če je ves črn in prašen ob cesti in ga dan stopi ter noč zamrzne njegove luže na pločnik po katerem lovim ravnotežje, da ne razbijem steklenice z mlekom. Jaz Ljubim. In ne, ne bi se ga naveličal po treh ali več mesecih tudi če bi ostal v rodni deželi in, da, malce mi bo hudo ko ga bo končno pobralo. In ne vem, mogoče me je ona kepa (prva po treh letih), ki sem jo zadnjič vrgel, ponovno spomnila, da je zabavo in lahkotnost Življenja moč najti v prav vsaki situaciji, ne glede na čas, prostor in okolje. Če se odločim.

Pa me je ravno včeraj prešinilo zakaj sem se pravzaprav odločil objavljati in kako poslanstvo je globoko v jedru tega bloga. Če ponovno najdem svojo čarobno palico in mu (mi) uspe ter se zgodba razvije v točno tako pravljico kot jo želim napisati in če… no če, če, če… Ko se odločim.


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s