Na tuje?

Če pogledam s prave perspektive, je bilo potovanje do Irske in trgovine vsekakor avantura. Ob polnoči me je prevoz iz Ljubljane do Stuttgarta odložu na črpalki in po šalci čaja sem se takoj lotu tovornjakerjev na parkirišču. Večina je še spala. Oči sem mel na pecljih in ko se je kaka 40 tonska pošast prebudila iz spanja sem šel njihove krmežljave voznike sprašvat, če so mogoče namenjeni v Bruselj. Eni me niso jebal sploh, večina mi je pa prav prijazno rekla NE. Časa sem imel ogromno a ga je bilo z vsako, vedno hladnejšo uro, manj. Bližala se je že pol peti, na parkirišču pa je ostala le še peščica potencialnih rešiteljev. Potem pa, seveda kot iz pravljice: “Pa da, idem za Bruselj… Možeš, možeš sa mnom… Daj mi 10, 15 min, da popijem kafu, pa ideva.”


Ko si štopar, ga ni čez tovornjak – ni ga namreč čez komot🙂 Udobni sedeži, placa kolkr čš, pa ponavadi zgovoren kamionar. Potem te vsake tolk cajta mal zmanka, ker celo noč nisi spal ampak ti tip speče umešana jajčka, da te postav pokonc. Kilometre nabiraš počas, avtoceste so dolgočasne ampak brezskrbno spet mal zadremaš, ker veš, da boš let ujel. Če ga ne bi, bi razpizdil šefico. Ena izmed redkih stvari, ki se jih v življenju res bojim. 

Prah si in v prah se povrneš in štoparji ponavad končamo tam kjer začnemo – na črpalki. Prov lep sončen dan se je naredu nad Brusljem, za katerega sem še vedno malo cincal, če se mi ga da obiskat. Videl sem ga že na mnoge načine – ob nekako istem času lansko leto tud s skejtom. Oziral sem se za nečim svežim. Ker sem že prej malo gledal po GPSu, sem se od sopotnika poslovil odločen, da sčekeram Lueven. Do lêta sem mel še kakih osem ur. Na hitr sem skoču na črpalko po Snickers pa plastenko vode, skadil čik, potem pa ruzak na rame in skejt pod noge. 


Po prvih nekaj sto metrih kolesarske steze sem vedel, da sem se odločil pravilno. Asfalt je bil kot poezija, ki neovirano žubori – kot nekakšna belgijska verzija one kolesarske proge, stare enotirne železnice od Koseškega bajerja do Rožne doline. Sam še prikolco bi si mogu postavt, pa bi bil doma😀



Težki ruzak je oviral poganjanje ampak je šlo pa po klancih zato hitrej🙂 Z širokim nasmehom sem kruzal po tlakovanih ulicah mesta in si ga na hitro ogledoval. Lahko bi rekel, bolj prelistal. Preletel sem uvod, in na hitro preštudiral slikovno gradivo. Ustavil sem se le pri poglavju botaničnega vrta ter centra mesta preden sem knjigo zaprl, se zleknil na vlak in se na poti do letališča odločil, da jo ziher še kdaj odprem. Mal me je presentla cena 10ih evrov za pol ure vožnje, ker sem imel v spominu, da so vlaki v Belgiji poceni. Bus bi znal bit cenej, ma kaj ko vlake ljubim z vsem srcem. 


Sedaj se začne bolj duhamoren kos poti – procedure na letališču. Sem sicer švical, ker nisem bil ziher, če mi bojo mali skejtič sprejel kot osebno prtljago. Punca za šaltarjem je sicer nekaj mencala, njena šefica pa ga je samo ošinila s pogledom in naveličano pokimala. Globoko sem se oddahnil in se napotil še po en snikers. 

Ker mi je hlače, namesto pasa, gor držala šnernca ni blo nobene zaponke, ki bi vznemirila detektor kovin. Naprave pa niso preslepile železne zaponke na čevljih in sem moral še enkrat skoz – v štumfih. Pizda, zmerej je neki na teh pregledih. Še niti enkrat ni šlo povsem gladko skoz. Nekaj so se zmrdovali tud nad zelenim prahom v malem glažku in se oddahnili (skupaj z mano, ker sem pozabu, da ga imam), ko sem jim razložil, da je to spirulina, dodatek k prehrani. 


Medtem, ko sem ponovno aranžiral vsebino ruzaka, sem zavistno opazoval potnike, ki so lahkotno brzeli s svojimi kovčki na koleščkih. “Jebemti, sej mam jest tud koleščke!” Na hitro sem sem nekaj zimproviziral in kmalu sem po letališču paradiral kot glavni na vasi, ob sebi pa lahkotno vozakal svojo hišo.rar


Na letalu so bili pogoji za spanje ničelni. Pomankanje vode mi je povzročilo glavobol, zvesti Nalgesin S pa je gnezdil v ruzaku, stisnjen nekje med gatami in bohvet čem. Naročil sem si drag čaj, ker čaj mam pa res rad, ki mi je dal dovolj moči, da sem ugledal luči meni preljubega Dublina🙂

Oh Dublin… Objektivno gledano je precej grd. Ampak fura neko estetiko grdega. Ne vem. Enostavno ga ljubim. Ljubezen, itak pravjo, da je slepa. Verjetno je moj Dublin enostavno za vsakim vogalom prežet z nekim lepim spominom, ki mu ne pustim, da umre. Kurc, lepota JE večna in ko umrem, bo Dublin zapisan v mojem srcu – kot se je v Ulysessu izrazil mojster James Joyce.


Iz aviona že ustaljena procedura. Bus 16 do Eden puba, kjer sem čez kako urco in pol objel stare prijatelje iz Eden Court 2, ki so mi prijazno odkazali “moj” kavč.


Naslednji dan zgodaj zjutraj spet na 16ko v mesto, od tam pa z 39ko v Blanchardstown, kjer smo Calendar klubovci imeli dokaj nepotreben sestanek. Izbral sem si lokacijo svoje štacune in moram rečt, da sem dobr izbral. Še največ je izbiri botrovalo dejstvo, da sem dovolj blizu vecejem, da se grem lahko na hitro olajšat, brez, da bi moral gnjavit varnostnike, da merkajo štant. Pa direkt sred centra sem, šoping tempelj sam pa je nov, moderen, lep in srednje bizi. Ko končno udari tista šesta ali deveta zvečer, se napotim čez most preko reke, pa malo v klanček in sem že “doma”. V OK stanovanju, v katerem sem (še) sam. 


Štorija je malce zapletena. Indijec, ki mi flet oddaja, je tu živel s punco, ki ga je pred kratkim prevarala. Dela v Dublinu in ima tam še eno stanovanje tako, da imam tega povsem zase, plačujem pa polovično. Kr ql, ne? No sicer le do konca tega meseca potem moram najdit nekaj drugega. Ampak zaenkrat je ok.


Pripeti se mi zgolj občasno ampak vedno ob nekem povsem banalnem dogodku. Medtem, ko si je najemnik stresal pločevinko fižola v kozico, me je prešinila perspektiva, ki bi jo lahko imel nekdo, ki mojga lajfa ne živi ampak opazuje. William Blake je temu rekel defamiliarizacija. Odkorakal sem iz enga gozda, štopal do Bruslja, letel v Dublin, dva tedna spal na kavču, hodil v gore in na plaže, zdej ga pa tle v enem fletu hengam z indijcem, pijem Tuborg in se na Youtubu smejem kompilacijam Skrite kamere. Dotični večer je tu zato, ker kmalu dobim cimro, ki bo nekaj časa spala na kavču v kuhinji, ker se je ravnokar razšla s fantom, ki jo je prevaral in ne zdrži več v starem fletu. Razumljivo. Ravno malo prej sem jo spoznal, malce zadet od zadnje drobtinice haša, ki mi ga je v roke stisnil nek dublinski klošar, v zamenjavo za dva nafehtana evra. Tud s klošarji se da it biznis. Moja prva misel je bila, da je punca verjetno čarovnica. Indijec mi je dal sledeče napotke: “Lepo jo pozdravi, bodi prijazen z njo, pomagaj ji s kovčki potem pa, ne kar takoj, seveda, ji predlagaj, da ne more spat na kavču in naj se ti pridruži v spalnici. Sedaj je v tvojih rokah,” mi je še pomežiknil v slovo. 


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s