XII. 

Bil sem že precej obupan. Pred paniko sta me, kot že tolikokrat poprej, reševali moji edini vredni posesti. Spalka, pridobljena zgolj kak teden prej in Mantra. Porto se je za spanje na ulici izkazal za precej negostoljubnega. Če ne bi našel tistih odprtih ograjnih vrat, bohvet kje bi končal včeraj. Varnostnik se zjutraj ni mogel načuditi, kako mi je uspelo spati na zelenici neke zastražene banke. »Mantra, stari, Mantra,« sem si mislil, ko sem ves zaspan in pretlačen pospravljal svoje domovanje v vrečo.
Praktično vedno, preden bi želel odnehati, sem pripravljen preveriti, če ni mogoče pametneje vztrajati. No, sredi noči se mi ni zdelo smiselno zapustiti mesta, po katerem sem taval že par dni. Dve noči sem z romarskim pasušom lahko spal pri gasilcih – ena od bizarnih zanimivosti Portugalske poti – potem pa zdravo ulice in elementi narave. Takega me je s ceste pobral Umazani Angel. Vprašanje, če sem tat, me je presenetilo, a je bilo povsem logično glede na njegovo kasnejšo ponudbo. Nisem bil ogorčen, ker se je že zgodilo, da sem zgodaj zjutraj na kakem stopnišču, iz nuje, izmaknil kak jogurt ali bagueto. Če smo se že nekako sprijaznili z belimi lažmi, a se ne moremo še z belimi tatvinami? »Ne,« sem odgovoril, z rahlo tresavico v glasu. V nenavadnem srečanju sem začutil priložnost, ki pa jo je bilo potrebno potrpežljivo izluščiti. Vodo sem začel počasi speljevati na svoj mlin: »Ej, a poznaš še kak plac, kjer bi se dalo dons prespat? Ono zavetišče je polno … « Malce je pomislil: »Hja, vem za en skvot, pol ure hoda od tu. Ampak ne vem kakšna je situacija … a iščeš plac za prespat?« Zakaj en folk vedno postavlja očitna vprašanja? »Si prepričan, da nisi tat?« »No, kako banko sem že kdaj oropal,« humor ljudi vedno razoroži. Nasmejal se je: »Lej, dons si lahko pr men, pol bomo pa vidl, OK? Že od daleč sem vidu, da bom mogu pomagat izgubljeni duši … «

»Stari, sorry, ker sem ti skadil ves tobak ampak, fak, odvisen sem.« Pogledal me je skozi debela očala in pokimal: »Ne govor, stari, jest sm odvisen od, joj, tolk enih stvari.« Ob tem stavku sem se zavedel, da sem se znašel v napol džanki skvotu. Kar je bilo povsem skladno, ker sem bil tudi sam neke vrste odvisnik. Odvisnik od Mantre. Če nisem vsako jutro vsaj eno uro žebral Hare Krishna, nisem bil čist taprav. Še vedno jaz, ampak nekako revnejši. Pa ne v denarnici, to sem bil itak broke. V duhu sem bil multimiljarder – kot vedno, ko sem hišo zamenjal za ruzak.
»Lej, z lastnikom sem jest vse zmenjen. Lahko smo tle not for free, tko da te nej nč ne skrbi.« Prov nč me ni skrbel. Jebal se mi je. Blo je novembra, v Portu sicer še pogojno OK za zunej spat, ampak doskrat je scal. Mokra spalka je pa najbolj top šit kurac ever. Fučkal se mi je kdo, kje, kdaj ali zakaj. Jebi ga, zdravje pred kulturo. Dobil sem posteljo v cimrovi sobi, ki ga ravno ni bilo.
Mantra je poskrbela za vse. Po nekih čudnih naključjih sem si v parih dneh uspel zrihtati neko obliko državne socialne pomoči. Nisem dobil dnarja – niti ga nisem potreboval. Te droge se mi je uspelo znebit. So mi pa dali kartonček z mojim imenom, s katerim sem lahko šel trikrat na dan jest v neko Karitas varianto. Zajtrk, kosilo, večerja. Takoj sem izkoristil poprešnje izkušnje in vse, kar je bilo mesnega, menjal, za kar je bilo nemesnega in tobak. Kartonček je veljal en mesec, ko poteče pa sem moral spet na sestanek. Imel sem zastonj streho nad glavo v enem najlepših evropskih mest, spoznal sem par ljudi in trikrat na dan jedel zastonj topel obrok. Edino, kar mi je manjkal, je bil ključ.
Umazani Angel in Naočnik sta bila namreč edina, ki sta imela ključe od bajte. Na začetku se nisem sekiral, ker nisem mislil, da bom ostal dlje časa. Ko pa je padel kartonček in se mi je nasmihala vsaj prostovoljna služba v onem Karitasu, mi je začelo malo presedati. Imel sem dve možnosti. Ali ostanem cel dan v bajti, kar je bila po treh mesecih romanja nemogoča opcija. Druga je bila biti zunaj, a sem moral Umazanega Angela čakati, da se mu je blagovolilo iti domov – kar je bilo vedno pozno in pijano in fak, takrat sem res verjel, da mi to preseda. Mantra je delovala na polno in, če ne bi bil tako zaslepljen z nekimi neživljenjskimi, religioznimi ideali, bi mi celo uspelo uživati v sadovih najinega skupnega inputa.
Pred eno stvarjo me Mantra nikoli ne reši. Pravzaprav me pred tem ne reši prav nič, se mi zdi. Ko imaš plašnice dalj časa na očeh, se jih sčasoma ne zavedaš več. Dokler ti jih nekdo na silo ne potegne z oči, ti pa si prepričan, da te skuša skorumpirat, ker je, navsezadnje, le Umazani Angel.
Kakor poje Sinatra: »Regrets, I’ve had a few but then again, too few to mention.« No, če sem že pripeljal zadevo do sem, naj jo še omenim. Ravno, ko sem na skrivaj urejal, da odletim nazaj v rodno deželo, mi je bila ponujena prazna soba v hiši. »Mal jo boš mogu porihtat, en modroc ti bomo že najdl, ampak lej, če hočeš, maš plac za čez zimo.«
Ko sem romal po tujini je bila dostikrat največja jeba gravitacija domačega kraja, družine, frendov, udobne postelje, tople vode na ukaz in hrane, ki potrpežljivo čaka v hladilniku. Precej energije je potrebne, da uidem privlaku. Včasih mi je ratal, včasih pač ne. Včasih sem pozabil, da sem v zameno za vse opisano, dobil popolno svobodo.


Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s