XIII. 

Rabu sm počitek. To mi je glasno sporočala tako splošna umska in o-telesna utrujenost kot skodelica kave, ki sem jo uspel razlit, ko sem se stegnil čez mizico po nafehtanem čiku. Sobe se sploh ne spomnim. Sem sploh spal v sobi? Sem hodil tja samo jest? Ne, ne, definitivno sem spal na kakem pogradu, saj spalke še nisem imel. Stari je bil ziher že vsaj eno etapo pred mano … ali pa mogoče za mano. Ali pa se je ta trenutek oziral naokoli po glavnem trgu, ki sem ga malo prej zapustil, če me bo slučajno kje zagledal. Majhen, žilav, v brezhibni pohodniški opravi, ki jo ima lahko le Švicar. Bi se ga razveselil? Ma veš da …
Naj se mi zdi ideja še tako dobra, se bo v nekem trenutku, v neki situaciji izkazala za kronski dosežek kratkovidnosti, če že ne preproste gluposti. Zgolj situacijsko. Crocsi so me obvarovali pred žulji, smrdečimi nogami in zamudnim zavezovanjem vezalk. Hitro so se posušili in so bili kolikor mogoče najbližje bosim nogam. Toda gojzerji pa to vseeno niso bili. Po 500 km bi jih verjetno moral zamenjat za vsaj nove Crocse, a takrat sem finančno že vozil na hlape. Poleg tega me je resnično zanimalo, če bodo zdržali celotno pot. Pa še Starija so iskreno zabavale. Še vedno se spomnim, kako mi je zlival vodo na noge, ko sva hodila po žgočem španskem asfaltu, medtem ko so se njemu noge kuhale v pohodniških čevljih: “Pa jih sezuj. Vzemiva si malo pavze!” sem mu rekel. Odkimal je in me zavrnil s svojim švicarsko-nemškim naglasom: Nein, nein, if I take them off now I’ll feel disgusted putting them back on!” In tako je polival moja stopala in se prav prisrčno otroško smejal preprosti genialnosti Crocsov. Show must go on…

Na splošno so ga moje poprejšnje avanture neizmerno zabavale. Kar se dogaja tako redko, da takoj posumim na laganje. Ampak Stari se ni bil sposoben zlagat. Vsaj ne zares. V srcu nikoli.
Najbolj ga je nasmejala dogodivščina z najdenim kolesom in karitejevim maslom. Če sem se poprej ob svojih potovanjih sebi zdel bolj kot nekakšen tragični izgubljeni sin, sem v njegovi prisotnosti postal malodane junak, ki je neustrašno napredoval, se smejal usodi v brk in vse njene ostre puščice spremenil v češnjeve cvetove, s katerimi bi zmogel očarati ta luštno Španko, ki se nam je pridružila pred kratkim. Oh, ja, perspektiva je močna reč.

* * *
Sosedu poleg sebe sem z veseljem odstopil kos govedine, ki je plaval v juhi. Jebi ga, malo goveje juhice me ne bo ubilo. Po dveh tednih diete, sestavljene iz fig, orehov, lešnikov in robid, ki so na srečo rasle vsepovsod ob poti, sem juho pogoltnil. Se mi je pa kos mrtve krave vseeno gravžal. Ker pa je bila že tako ali tako mrtva, sem jo z veseljem zamenjal za kako slaščico, pir ali ščep tobaka.
Na neki način je imel Stari prav. Izkoristil sem vsako priložnost, ki sem jo lahko. Tako sem bolj ali manj uspešno zvozil tudi popolnoma brez denarja. No in pa dejstva, da so ljudje ob Jakobovi poti še posebej prijazni do romarjev, ki so tretirani skoraj kot superzvezde. Sploh če nisi eden izmed običajnih turistov, ampak si obut v grde plastične sandale, v culi pa prenašaš preostali dve majici in plinski gorilnik.
Vsaj v tistem času smo lahko spali po nekakšnih albergih za brezdomce, ki jih je bilo v Španiji kar nekaj. Ponavadi smo lahko ostali dva, tri dni – for free ali pa za kak evro, dva na noč – če so imeli prostor, seveda. Zame so bili to itak hoteli. Postelja, tuš, zajtrk, kosilo, večerja in neznan kraj na severu Španije sredi žgočega poletja. Perspektiva je Jackpot!
Zadetek na loteriji pa je bilo tudi seznanjenje s Starijem. Verjetno sva se srečala v kakem albergu ali pa na poti, v senci drevesa, kjer se je krepčal z rezino kruha in koščkom temne čokolade. V bistvu Nutella za popotnike. Ne bi pa me presenetilo, če je v kaki jedilnici prisedel do mene, me potrkal po rami, pogledal z jasnimi modrimi očmi in se hudomušno, a malce – čisto po švicarsko – zadržano nasmehnil: “Tvoj riž izgleda okusen. Lahko malo poskusim? Po nekaj grižljajih bi dodal: “Ja, kot sem si mislil. Okusno! Manjka samo parmezan. Veš, pri pašti in rižu naredi parmezan vso razliko.”
Starija tu ni bilo, parmezana prav tako ne. Ne bi bilo prvič, da bi popotnika, s katerim sem si ravnokar delil španska prah in asfalt, kar naenkrat zmanjkalo za par dni. Kot reke ponikalnice smo bili. Čeprav smo vsi hodili po isti poti, jo je vsak hodil malo drugače in včasih smo se uskladili v svoji neusklajenosti.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s