Kolesarski klub Zlomljena srca

Jebemti, spet mi je, kot bi se izrazila babica, jermen padu dol. Se prav, zgubu sem zagon, elan, krila. Dnevi so si enaki, len sem, siten in brez volje. Pa še mrzl in oblačn je. Rešitev je kickstart. Spet se morm zakurblat. Tko k se to nardi s Tomosovimi avtomatiki in šterkami. 

Mogoč se bo slišal neumn… Čeprov so po drug strani še neumnejše stvari na svetu. In to je itak vse precej subjektivno in relativno in izmuzljivo logiki črno/belo, ker smo navsezadnje ene čudovite mavrice. Kakorkoli, mal se mi je zameru svet, ko so mi spizdl kolo. Prov srce se mi je zlomu, majke mi. Tega je sicer že neki cajta nazaj ampak kr ne morem prebolet. Bad mi je, no. Malo zato, ker se mi zdi, da je to precej normaln odziv ob kraji. Da nisem ne prvi ne zadnji, ki se mu je to zgodl, pa vseeno ni tolažba. Dejanje samo me ne moti toliko. Navsezadnje sem tud jest že ukradu kolo. Velik bi se jih najdl, k bi mi metal karmo v fris: “No, zdej vidiš kako se je ta človk počutu!” Prvo kot prvo, ne vemo kako se je tist človk počutu, pa tud situacija je bla mal drgačna. Jest sm mogu bit ob šestih na šihtu v Logatcu, dnara za vlak/bus nisem mel, ker sem lih začel delat. Ura je bila pa tri zjutraj, bil pa sem v Ljubljani in tam je bilo to nezakljenjeno kolo in sem ga pač vzel. Tle sem pa modela gledal na kameri, kasnej, čist klasična, premišljena odtujitev lastnine. Sej, ok, racionaliziranje te reši marsikatere muke ampak včas pač nardiš kar se ti zdi najbl prov, četud je nelegalno. A je to racionalizacija, tud? 

Najin prvi trip

Za bajk sm dal 60 EUR. Ni lih razburjanja vredno. Ne, kar me je zjebal je, da zdej nimam Kolesa. Ne kolesa ampak Kolesa. To Kolo je blo posebno, a veste. To Kolo je blo prov zame. To je bil direkten odgovor Vesolja na moje prošnje. To Kolo me je navduševalo. Z njim me je imelo raziskovanja, bilo mi je prijatelj na dogodivščinah, noben cilj se mi ni zdel nedosegljiv. Pač mam tak odnos s stvarmi. Ponavadi, objektivno gledano, niso najboljše kar se da dobit, pa vseeno ni boljšega, ker se ob njihovi uporabi počutim odlično / se počutim kot jaz. Ja, sej lahko dobim drug bajk in ga bom ravno tako vzljubil ampak tak kot je bil oni pa vseeno ne bo. Ok, mogoče bo celo boljši kar bi blo sploh super. 

Pa mora bit štorija zadi. To, da greš v štacuno in si nekaj kupiš z denarjem, ki si si ga težko prislužil mi je tok lame ej. Ne vem, to loh vsak. Mora bit neka štorija. Neka čarovnija: “Ja, sem srečal enga tipa, sva mal debaterala ob čaju.  Omenu je, da ma nek bajk, pa sm reku, da rabm bajk, pa je on reku, ja dej, greva do garaže. Pa sva šla, pa je mel v garaži še zbirko starih fotoaparatov ipd… A veste? Tko se pride do stvari. It v trgovino…pizda, ful plebejsko in kapitalistično, a ni? Tko nekak, kt it na avanturo s turistično agencijo. 

Kje si zdaj? #hrepenenje

V glavnem, Vesolje je vsemogočno in, če se je zgodl enkrat, se lahko tako rekoč še neskončnokrat. Pizda, res sm mel rad to kolo. Sej zdej mam enga ampak ni zares “moje”, če vam je zdej jasno kaj to pomeni. Ne samo, da ni moje v lastniškem pomenu besede, ni moje, ker ni Moje. Kakorkoli, nov bajk bi. Če ne zaradi drugega, da tega vrnem punci, ki sem ji zlomil srce.

Advertisements

Leave a Reply

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

You are commenting using your WordPress.com account. Log Out / Change )

Twitter picture

You are commenting using your Twitter account. Log Out / Change )

Facebook photo

You are commenting using your Facebook account. Log Out / Change )

Google+ photo

You are commenting using your Google+ account. Log Out / Change )

Connecting to %s